_datoteke/image002.jpg){kind=small}
Namizno založništvo – uporabna grafika za
vsakogar?
Danes
črna umetnost reže svojim tiskarskim škratom kos kruha, ki ne postaja ne bel in
ne enoten, temveč pisan. Raznobarven in razdrobljen je po zaslugi nekakšne
demokracije, ki v duhu časa prodira v panogo, kjer tehnologija združuje
estetiko v uporabno umetnost – grafiko. Sodobne digitalne tehnologije, s tako
ali drugače dostopnimi grafičnimi programi, omogočajo na računalnikih Apple
Macintosh in v zadnjem času na IBM združljivih PC-jih v okolju Windows
“neznosno lahkost bivanja” in s tem povezane načine ter organizacijo dela.
(Zanemarimo tokrat dialoge v smislu – Do you speak Windows? – No I speak
MacOS!)
Kompleksnost
in težnje po interdisciplinarnosti v grafični pripravi zahtevajo univerzalnega
strokovn
Predvsem
laiki pa se o kopici dilem nikoli ne sprašujejo, čeprav se ljubiteljsko ali pa
skoraj zares lotijo oblikovanja ter posledično grafične priprave. V magični ris
grafike privablja čedalje večji krog ljudi – najrazličnejših izobrazb, poklicev
in znanj – relativna enostavnost DTP orodij (Desktop Publishing – namizno
založništvo), ki pa ne zadostuje, saj je za grafično pripravo potrebna vsaj še
ena kratica DTR (namizna reprodukcija). Toda tudi kirurški skalpel je zelo
enostavno orodje, pa ne poznam primera, da bi si kdo sam doma izrezal slepič in
prišel k zdravniku samo na kontrolo.
V
grafiki nekateri operirajo iz veselja, drugi pa so prepričani, da bodo
zmanjšali stroške, kar se pogosto izkaže za zmoto. Ne zapravijo samo svojega
časa, temveč tudi dragocen čas grafičarjev v pripravi zaradi pomanjkanja
osnovnih znanj, tako s klasičnih področij estetike in tipografije, starih in
novih grafičnih tehnik, kot s sodobnih področij elektronske grafične priprave
in računalništva. Magični stavek, ki se ga bojijo profesionalci v grafični
pripravi se glasi: “Vse je že gotovo, na disketi, lahko gre v tisk.” Vprašanje
pa je: Kaj vse, kako in s čim je narejeno, da naposled zares lahko gre v tisk.
Pri tem naj bi upoštevali vsebinsko-jezikovne, estetske in grafično-tehnične
kriterije, ki morajo biti (ali naj bi bili) izpolnjeni za kvaliteten izdelek,
da na koncu ne bi bilo potrebno zardevati uredniku, ne lektorju ne korektorju,
ne oblikovalcu, DTP operaterju (stavcu) ali tehničnemu uredniku in ne tiskarju
ter knjigovezu.
Da
bi premaknili te probleme vsaj za cicero z mrtve točke, bom skušal pojasniti
vsaj osnovne pojme, principe in orodja. Naj (p)ostane uporabna grafika, drvečim
tehnologijam in diletantom ter entuziastom navkljub, uporabna umetnost.
Ločiti pisarno od tiskarne
Že
po imenu bi lahko uganili, kaj vendar pomeni ime programske opreme, npr. MS
Office. Hm? Microsoftova pisarna – v angleškem (ameriškem) jeziku, kot je
večina izrazov računalniške tehnologije in z njo povezanih orodij. Če imamo
legalno kopijo programske opreme, kar se za komercialno rabo vsaj spodobi,
dobimo v paketu (pre)obsežen priročnik, iz katerega je moč razbrati tudi
osnovni namen orodja oz. programa. Tako ima MS Word v podnaslovu napisano, da
je word processor – urejevalnik besedil. Vsi pisani
(v obeh pomenih besede) umotvori, ki so narejeni z njim, vključno z grafičnimi
elementi, kot so digitalizirane fotografije (bitmaps), sličice (clipart) in
uporabljenimi efekti, so primerni za ogled na ekranu ali tiskanje (printanje)
na tiskalnikih (printerjih). MS Word je del Microsoftove elektronske pisarne in
je “le” urejevalnik besedil, zato ni
primeren za grafično pripravo, ker *.doc datoteke niso namenjene RIP-anju in
osvetljevanju na grafični film ali plošče. Priprava za tisk se tam, kjer
se delo s programom Word konča, šele začne. Oblikovanje
in prelom strani potekata s programskimi orodji za DTP, ki podpirajo barvno
separacijo (CMYK), oznake kritja – “paserje”, porezalnike ... DTP orodja so
narejena za natančno manipuliranje s tekstom, sliko in vektorsko grafiko ter
postavitev strani (layout), torej tipografsko in reprografsko modulacijo.
Ne
glede na razmerje lastnega dela in izvedbe storitve profesionalnih grafikov sta
dobra komunikacija in natančen dogovor, tudi glede priprave materiala in rokov
med stranko ter grafičnim urednikom, osnova za sistematično delo, primerno ceno
(naknadni popravki pomenijo dodatno delo in stroške) ter kvaliteto. Pri tem ima
izredno vlogo premišljeno sestavljen delovni nalog, ki ga ob prisotnosti
stranke izpolni komercialist, ki naj bi obvladal faze tehnološkega procesa v
tej meri, da bi lahko stranki ponudil tudi alternativne rešitve. Že na začetku
dela je potrebno poznati vse tehnične karakteristike končnega izdelka: format,
kvaliteto papirja, vrsto tiska in dodelave ter kopico drugih malenkosti, ki
prispevajo h končni podobi tiskovine, ki je nenazadnje tudi oblika komunikacije
ter vsebinski in oblikovni dokument časa. Saj, spomin je slab sopotnik skozi
čas, zato tisk.
Končno – začetek
Za
bolj vztrajne laike, urednike priložnostnih publikacij in časopisov, tiskarje,
arhitekte, komercialiste, oglaševalce, oblikovalce in druge umetnike bo
nadaljevanje prispevka razdrlo marsikatero tehnično vprašanje, na katerega je
odgovor dobro poznati že zaradi radovednosti, razgledanosti, predvsem pa iz
praktičnih razlogov, da načelo umetniške svobode ne bi načelo bistva grafike
kot uporabne umetnosti.
Programska
orodja, ki v glavnem delujejo na operacijskih sistemih MacOS – Apple Macintosh
in Windows – PC in se danes najpogosteje uporabljajo za posamezna opravila v
procesu namizne grafične priprave, so (glej shemo):
-
urejanje teksta (MS Word, Wordstar)
-
obdelava fotografij (Photoshop)
-
vektorska grafika (Illustrator, Corel Draw, FreeHand)
-
elektronska montaža (QuarkXPpress, Pagemaker, InDesign)
-
elektronska korektura *.pdf (Portable Document File) dokumentov (Acrobat)
-
digitalni barvni preskusni odtis (BestColor)
Vsak
od teh programov (dokaj izčrpni priročniki teh orodij so debeli 3-
Microsoftovi
pisarniški programi in Powerpoint za prezentacije niso primerni za grafično
pripravo. Tudi med ljudstvom popularni risarski program CorelDraw (od verzije 3
dalje stabilno delujejo lihe verzije, ha-ha), ki je sicer zelo uporaben za
vektorsko grafiko, utegne biti problematičen. Počasen je s tekstom, pri
zahtevnejših barvnih postavitvah z nezmernim številom efektov ima nemalo
problemov, pogosto zmrzne, proizvede ogromno datoteko, ki se na RIP-u melje
celo večnost in na koncu naredi “pek” (značilni zvok, ki spremlja prekinjeno
procesiranje zaradi napake), zato se ga profesionalni uporabniki izogibajo;
čeprav si mnogi z njim služijo kruh. Nedvomno je soliden program, ki ga mojster
obvlada, veliko učinkovitejši od super orodja, s katerim si ne zna pomagati.
Manj je več. Izbira primernih orodij za posamezna opravila je osnova dobrega
dela.
Besedilo – rokopis v elektronski obliki
Rokopis
je besedilo namenjeno tisku, napisano z roko, natipkano na pisalni stroj ali
računalnik. Tekste, predvsem daljše, sprejemajo sodobne tiskarne, grafični
studii in založbe v elektronski obliki (imaginarno) kot datoteke, prinešene na
prenosnih medijih (disketa, CD, Zip, ...) ali poslane z elektronsko pošto kot
pripet dokument (file). Tako pripravljeno besedilo skrajša delovni proces,
poceni storitev in odpravlja nepotrebne napake pri pretipkavanju.
Pri
vnašanju teksta v računalnik (s pomočjo enega od urejevalnikov teksta) je
potrebno upoštevati pravopis, pravilno vnašanje ločil in presledkov (tipkamo po
en presledek za piko, vejico, ...; med oklepajem in tekstom ter zaklepajem ni
presledka, prav tako ne med tekstom in narekovaji v premem govoru ...). Česa
vse, nič hudega sluteči uredniki, ne dobimo na ekran. Jezik ti materni!
Besedila,
namenjenega za tisk, načeloma v urejevalniku teksta ne oblikujemo, tipkamo ga
kot gladek tekst (posebne želje
označimo na izpisu: krepko, kurziv, ime pisave ...). Odstavke izvedemo s tipko
“enter” (ne označujte jih s tabulatorjem ali s presledkom). Umikov ne urejamo s
presledki, temveč s tabulatorjem. Ne tipkajte z verzalkami (velikimi tiskanimi
črkami), še posebej se tega izogibajte znotraj tekočega besedila. V programu je
pametno izklopiti neprimerne avtomatske popravke. Opombe naj bodo na koncu
besedila, drugače jih je potrebno prerazporediti (avtomatika iz urejevalnika se
pri nadaljnjem delu s tekstom – pri prelomu – ne obnese).
Urednik vsa besedila publikacije uredi
enotno, po istem sistemu, kot celoto. Glavni naslov naj bo
jedrnat, izogibajte se dolgim stavkom (naslovi brez ločil so grafično lepši).
Naslovje (hierarhija: nadnaslov, glavni naslov, podnaslov, povzetek) naj se
pojavlja enako pri vseh tekstih znotraj ene celote. Spisek tekstov (vsebina), na katerega urednik vnese opombe, naj bo
natančno urejen (vrstni red). Naslovi člankov v kazalu naj se ujemajo z imeni
datotek, datotek ne podvajajte, oddajte vedno končno verzijo.
Besedila
naj bodo lektorirana in jezikovno ter vsebinsko brezhibna, preden jih prevzame
grafični urednik. Vse vsebinske spremembe je primerno opraviti pred
lektoriranjem. Neučakani imetniki najnovejših različic programa naj dokument
raje shranijo v nižjo verzijo, kajti profesionalnim uporabnikom programske
opreme se nikoli ne mudi z instaliranjem nepreizkušenih verzij, predvsem ne na
grafične postaje, s katerimi se služi kruh, to je preveč tvegano, če poznamo
polizdelke, ki jih kot končne verzije pogosto prodajajo programerske hiše.
Torej, poskrbimo za čim bolj brezhiben rokopis, združljivost (kompatibilnost)
in končno kontrolo.
Korektura – zoper razmnoževanje napak
Pri
oblikovani in postavljeni tiskovini se praviloma – brez dodatnih stroškov –
popravljajo le naknadno odkrite napake in nepravilne delitve. Za končno
avtorsko korekturo (kot naročnik ali oblikovalec) si vzemite čas, če je le
mogoče uporabljajte standardna korekturna znamenja, in preverite vsebino, barve
ter obliko.
Sistematično
odkrivanje in popravljanje napak v vseh fazah delovnega procesa je osnova za
kvaliteto in doseganje standardov kakovosti. Naj vam ne bo žal tisočaka za
preizkusni odtis, še posebej, če gre za barvno tiskovino. Dokler milijonska
naklada ni stiskana je majhen spodrsljaj poceni. Cicero bi pripomnil: Omnia rerum principia parva sunt –
začetki vseh stvari so majhni. Da ne pozabimo: napaka se v grafični tehniki
razmnoži!
Tipografija – osnova pisnega sporočanja
Naloga
uporabne grafike je, zlasti tipografije, dati vsebini primerno obliko. Bralcu
predstaviti napisano besedilo na nevsiljiv način, pregledno, urejeno in
čitljivo. Znani tipograf Emil Ruder pravi: “Tipografija je bolj kot grafično
oblikovanje izraz tehnologije, natančnosti in dobre urejenosti.” Natisnjene
črke, urejene v vrstice z natančno določenim razmikom in postavljene v stolpce
z ustrezno poravnavo, se ravnajo po načrtovanih mrežah, ki določajo razmerja
med potiskano in belo površino. Zlasti v knjigah in drugih daljših besedilih je
tipografija, ki omogoča branje brez truda in je takorekoč nevidna, opravila
svoje poslanstvo.
Font,
natančno in estetsko oblikovana črkovna družina, po besedah tipografa in
kaligrafa Jovice Veljovića, nastaja približno dve leti. Tipograf z izredno
preciznostjo in občutkom oblikuje zakonitosti družine črk, različne debeline
reza, širine, izpelje ligature, izvede spacioniranje – krojenje (t.i. kerning
pare), pogosto za posamezno velikost ponovno oblikuje razmerja ... Že občutek
za skladno, predvsem pa spoštovanje do tega dela, nam kljub (po)ustvarjalni
žilici in blaznim zmogljivostim digitalnih orodij ter efektov, ne dopušča
pačenja črk, raztegovanja, zvijanja in maličenja. Že mešanje različnih
tipografij je početje, ki zahteva tehtnost in estetski občutek. Predvsem pa je
treba upoštevati, da imajo posamezne tipografije svoj karakter, ki narekuje
njihovo smiselno uporabo. Zamislite si logotip firme Digital v gotici, ali pa
Ben Hur izpisano v obliki črk z LCD zaslona. To bi bilo popolnoma zgrešeno,
nonsens, razen če bi radi izzvali ironičen učinek oz. parodijo.
Zavedati
se je treba, da ima tipografija svoje preizkušene zakonitosti in pravila.
Slovenski jezik zaradi šumnikov zahteva večji razmik med vrsticami (120 %
črkovne višine), da so ozki stolpci postavljeni v blok ali polni lukenj ali
delitev, da je sredinska poravnava težje berljiva od leve, da je tekst v
negativu za nemoteno branje potrebno povečati oz. odebeliti... Pravila naj krši
tisti, ki jih pozna in obvlada, da bo znal smiselno ter učinkovito uporabiti
posebne učinke.
In
še opomba: za profesionalno rabo so primerni PostScript fonti Type 1, kar TT
fonti niso. Kadar prenašate grafični izdelek v osvetljevanje, je v skladu z
latinskim rekom pametno vzeti tudi fonte – Omnia
mea mecum porto (Vse svoje nosim s seboj). Danes je v obtoku toliko
različnih pisav, prava inflacija, da je nemogoče, da bi imeli vsi vse. In na
koncu naj vam ne bo nerodno pogledati čšž-jev na filmu, kdo ve, morda jih pa
tam ni. In že smo v kaši. Joj, kakschna schkoda!
Slike – fizične in imaginarne
Fizični slikovni material, fotografije in diapozitive, pa naj gre za časopis
ali reklamo, je potrebno nedvoumno označiti: kaj, kam spada v publikaciji,
barvno ali črnobelo, ... Podnapise k slikam je najbolje vnesti v datoteko z
besedilom članka. Ne pišite direktno na fotografije (črnilo se spaca na druge
fotografije), ne pišite nanje s svinčnikom (niti s kemičnim), še posebno tega
ne počnite na mehki podlagi (reliefni odtis). Bolj primerna je samolepilna etiketa
na hrbtni strani fotografije. Na fotografijah ničesar ne označujte, niti jih ne
izrezujte (izreze, maske in posebne želje označite na skici). Diapozitive
shranjujte v srajčkah in jih obvarujte pred poškodbami.
Fotokopije
so ustrezna predloga le za grafe in črtne risbe (fotografija izjemoma).
Slikovni material, poslan po telefaksu, je zaradi slabe kvalitete neprimeren za
skeniranje (digitalizacijo). Pečatni odtisi logotipov (štampiljke) niso
primerna predloga za skeniranje.
Na
splošno je logotip, opremljen s podatki iz celostne podobe (barve, pojavne
oblike, aplikacije, ...), najbolje dostaviti v elektronski obliki (vektorska
grafika, ki omogoča boljše manipuliranje), kot datoteko risarskih programov
Freehand, Illustrator ali CorelDraw oz. eksportirano v formatu eps. (fonte
spremenjene v krivulje), ki podpira vektorske in slikovne rastrske (bitmap)
zapise.
Slikovni material v elektronski obliki (imaginarni) je danes čedalje pogostejši, saj je
oprema za izdelavo digitalnih fotografij razmeroma lahko dostopna (kvaliteta je
najpogosteje sorazmerna s ceno): ploski skenerji – od cenenih do
profesionalnih, digitalni fotoaparati in kamere. Digitalizirana fotografija
(bitmap): na disketi, CD-ju, poslana po elektronski pošti (e-mailu) kot pripet
dokument, mora poleg ustrezne optične in likovne kvalitete ustrezati tehničnim
zahtevam za grafično reprodukcijo (resolucija – ločljivost, barvni format,
elektronski format). Najpogostejši elektronski formati, primerni za grafično
pripravo, so:
- EPS (Encapsulated PostScript)
-
TIF (Tagged Image File Format)
-
JPG (developed by Joint Photographic Expert Group)
-
PICT (na osnovi Mac OS QuickDraw)
-
WMF (Windows metafile)
Ti
podpirajo poleg zapisa barvne slike (preko 16 milijonov barv) RGB in CMYK še
monokromatski zapis 256 sivin ter 1-bitni črno-bel zapis. Nekateri formati
podpirajo tudi različne maske, poti, plasti, stiskanje z ali brez izgube
kvalitete, odvisno od formata; informacijo z vektorsko grafiko pa lahko
vsebujejo le eps, pict in wmf. PhotoCD, format narejen pri Eastman Kodak
Company in namenjen shranjevanju digitalnih slik (bitmaps) na CD, ne podpira
CMYK formata. Gif, popularni format za internet, podpira le 256 barv. Slike v barvnem formatu RGB z ekransko
resolucijo 72 dpi so v razmerju 1:1 primerne le za prikaz na ekranu in objavo
na spletu (internet).
Ustrezna
ločljivost fotografij za barvne reprodukcije v tisku je 300 dpi (dot per inch)
pri razmerju 1:1 in za časopis 250 dpi. Pomembno je, v katerem barvnem formatu
(modelu) smo digitalno fotografijo shranili:
RGB (red, green, blue) – aditivno mešanje barv, CMYK (cyan, magenta, yelow, black) – subtraktivno mešanje barv.
Obseg barvnega prostora se pri različnih formatih spreminja, največji je v
naravi (svetloba), manjši na diapozitivu, še manjši na monitorju (RGB) in
najmanjši v barvni reprodukciji (CMYK), s katero večinoma upodabljamo barvne
slike v grafiki (color tisk). Barvno sliko je potrebno pretvoriti iz RGB v CMYK
upoštevaje parametre barvne separacije, ki so odvisni od različnih dejavnikov
(vrste in barve papirja, predvidenega prirasta rastrske pike, tehnike tiska,
...). Eno od primernih programskih orodij za obdelavo slik je Adobov Photoshop.
Odvisno od tehnologije in delovnega procesa pa lahko poteka barvna separacija
tudi na RIP-u. Sistem barvnega upravljanja predvideva namensko prilagajanje
digitalne fotografije na osnovi ICC opisov (npr. v univerzalnem barvnem
prostoru CIE LAB) na vsaki izhodni enoti posebej, odvisno od namena in naprave
(RIP – osvetljevalna enota – grafični film, RIP – tiskalnik – digitalni
poskusni odtis).
Nekaterih
barv sploh ni mogoče reproducirati saj se del odtenkov iz barvnega prostora RGB
pri pretvorbi v CMYK izgubi. Nekatere barve izbrane po Pantone ali kateri drugi
barvni lestvici pa v modusu CMYK niso identične kataloškim odtenkom, če je
potrebno jih tiskamo kot posebno barvo (spot color) t.i. peto barvo (npr. CMYK
+ Pantone X). Vse to moramo predviditi, upoštevati in zopet s primernim orodjem
pripraviti.
Oblikovanje – podpora vsebini
Področje
oblikovanja je preobsežno za kratek povzetek. Likovni del oblikovanja je v
smislu umetniške svobode relativno odprt, bolj odvisen od domišljije kot od
orodij. Vendar je priporočljivo upoštevati osnovne estetske zakonitosti, tako
da uporabimo obliko v primernem odnosu z vsebino. Tehnični del oblikovanja in
priprave za tisk pa je bolj eksakten, kar zahteva urejenost ter tehnično
natančnost.
Format elektronskega dokumenta naj bo enak formatu obrezane tiskovine.
Kadar je list potiskan do roba (v živo) je potrebno upoštevati porezave. Vizitka,
postavljena na A3-format, četudi je vse gotovo, gre na osvetljevalko šele po
ustrezni (odvečni) predelavi dokumenta. Vsak poseg v postavitev pa poveča
možnost napake.
Barvnih
sistemov v dokumentu ne moremo mešati vse počez: RGB in CMYK s spot barvami.
Vse odtenke določene barve je potrebno uporabiti v enem sistemu, saj npr.
konvertirani Pantone v CMYK-u ni popolnoma enak spot barvi, ker je le
približek. Mogoče je (npr. v novejši verziji programa QuarkXPress) pri
printanju barvne separacije skonvertirati Pantone v CMYK, ne pa obratno. V
reprostudiu, kjer boste osvetljevali lastno datoteko se pozanimajte, v katerem
modusu naj bodo barvne slike (RGB ali CMYK).
Oglaševalci,
kako stlačiti slona v fička? To je štos z enako poanto kakor natrpati v
četrtinko reklame (na nekaj ubornih kvadratnih centimetrov) vse logotipe firm,
ki jih zastopa oglaševalec vključno z blagovnimi znamkami in simboličnimi
slikami artiklov, na veliko napisanimi informativnimi cenami – z oblački
ugodno, prečrtanimi starimi cenami, eno gosto tipkano stran modelov iz
skladišča, na vrh pa res velik logotip firme z naslovom, faksom, telefoni,
mobiteli in pripadajočo opremo ter ja, da ne bi pozabili, velik slogan v obupni
tipografiji. Če bo prostor pa še ... Zavijate z očmi in pravite, da pretiravam.
Eh, no, malo res, priznam. V resnici je šlo za polovičko reklame.
In
baje bi moral biti oblikovalec dober psiholog ... pogosto bi moral biti tudi
psihiater, čarovnik in jasnovidec hkrati. Kar je naročeno danes, naj bi
naredili že predvčerajšnjim, da bi bilo včeraj gotovo. In za izpolnjevanje treh
zahtev: hitro, kvalitetno in poceni, nujno ena od komponent trpi na račun
drugih dveh. Za optimalni kompromis je potrebno kar nekaj znanja, občutka in
spretnosti.
Zaključek – norec, ki vztraja ...
William
Blake, angleški pesnik, slikar in grafik, je zapisal: “Norec, ki vztraja pri
svoji norosti, bo postal moder.” Aluzija se ponuja kar sama od sebe. Današnje
tehnične rešitve spodbujajo zlivanje ter prehajanje posameznih faz grafičnih
postopkov ene v drugo in po drugi strani omogočajo izvajanje opravil na enem
mestu, kjer operater izvaja dela, ki so se nekdaj v grafični industriji delila
na več poklicev. Iz teh razlogov nekateri grafični poklici iz obdobja po
Gutenbergu in Cerdonisu*, danes izumirajo, pojavljajo pa se novi. A tiskarskemu
škratu se ni treba bati, da bi izumrl, kljub na videz vsemogočnim tehnologijam
(ali pa ravno zaradi njih). Kar je v času klasičnega ročnega stavka pomenila
“riba”, lahko nastane v današnjem digitalnem svetu črk zaradi množice kodnih
tabel iz znakov čšž. Zbito svinčeno črko zahrbtno zamenja pokvarjen font, ...
morda še za spoznanje bolj moteče. Ali pa težnja po čim boljšem naredi ogromno
datoteko, ki pogoltne veliko časa za nič.
Vendar,
če vpletemo še znamenitega ameriškega pesnika Walta Whitmana, čigar prstov se
je držala tiskarska barva, z asociacijo na njegovo pesem Zate, o, Demokracija, lahko naredimo konstruktiven zaključek. Po
demokratičnih načelih, ki so, roko na srce, stroki bolj v škodo kot v korist,
lahko postane namizno založništvo uporabna grafika za vsakogar le pod pogojem,
da bo norec, ki vztraja, vztrajal tudi pri sprotnem spremljanju razvoja,
vseživljenjskem učenju in izobraževanju, kar ima za posledico postati moder.
Tako bomo lahko nemški pregovor: “Prezgodaj narejeno in prepozno premišljeno,
je že marsikoga spravilo v zagato,” brez zadrege vrgli v koš, saj bo naš
prispevek pri delu v uporabni grafiki zares uporaben v vseh pogledih in bo v
končni fazi tak tudi izdelek. Dovršen, lep in uporaben.
Blaž Prapotnik
Opomba:
Matthaeus
Cerdonis de Windischgretz – Matevž Cerdonis iz Slovenj Gradca je prvi
dokumentiran tiskar iz slovenskih krajev. Študiral je na Dunaju, postal
baccalaureus in magister ter predaval na univerzi. V letih od 1482 do 1487 je
imel svojo tiskarno v Padovi, kot zadnji samostojni tiskar inkunabul. Izdal
okoli 60 poljudno-znanstvenih knjig, predvsem za potrebe tamkajšnje univerze,
med njimi nekaj izrazito humanističnih. Cerdonis je tiskal le z eno vrsto črk –
z malo gotico in namesto listov paginiral le polovične tiskovne pole. V NUK-u
hranijo nekaj njegovih originalnh tiskov.
Po
Cerdonisu je na pobudo avtorja imenovan tudi grafični
studio z založbo v Slovenj Gradcu, kjer je bil dotični zaposlen.